Inteligenca se začne pri temeljih.

Inteligenca mora sistem oblikovati od temeljev naprej.

Skodelica vam začne drseti iz roke. Prilagodite prijem. Ko jo naslednjič dvignete, je ta izkušnja že del giba.

Kar doživljamo, vpliva na to, kaj opazimo. Kar opazimo, vpliva na to, kaj se naučimo. Kar se naučimo, spreminja naše ravnanje. Posledice pa nas spremljajo v naslednjo odločitev.

Prav to povezano zmožnost gradimo.

Želimo zgraditi um.

Ne verjamemo, da je večje dovolj. Povečevanje sistema ne sme postati način, kako se izogniti vprašanju, ali so njegovi temelji pravi.

Naša teza je, da mora inteligenca arhitekturo oblikovati od samega začetka. Spomin, učenje in delovanje se morajo razvijati skupaj. Izkušnja mora biti sposobna spremeniti sistem, ki jo nosi.

Napaka mora imeti pomen pri naslednjem poskusu. Odkrito povezavo mora biti mogoče preveriti v novi situaciji. Razlago mora biti mogoče opustiti, ko ji resničnost nasprotuje.

To zahteva vrnitev k vprašanjem, ki ostajajo odprta.

Kaj mora sistem ohraniti, da se lahko uči iz posledic? Kako ugotovi, da je njegova slika sveta napačna? Kaj odnese s seboj v novo situacijo?

Želimo, da odgovori določajo, kaj gradimo.

Ta ambicija nas zavezuje.

Znati moramo opisati, kaj bi pokazalo, da se motimo.

To velja tudi za naše prepričanje o temeljih. Pripravljeni ga moramo biti ponovno pretehtati, tudi če smo vanj vložili leta. Rezultat, ki nasprotuje naši zamisli, mora biti sposoben spremeniti tako zamisel kot to, kar gradimo.

Sami moramo biti pripravljeni učiti se tako, kot želimo, da se učijo naši sistemi.

To je za vas, če ste kdaj pomislili, da manjka nekaj temeljnega. Če ste se vprašali, ali res potrebujemo samo več istega. Če želite preizkusiti drugo pot in ste pripravljeni zanjo postaviti enako visoka merila.

Spremljajte naše delo. Postavljajte predpostavke pod vprašaj. Preverjajte naše trditve. Pomagajte nam odkriti to, česar še ne razumemo.

Zato gradimo um.